Mestna občina Ptuj leži v severovzhodni Sloveniji, v središču Spodnjega Podravja na meji s Prlekijo. Obsega 66,65 km2, kar predstavlja 0,3% celotnega ozemlja Slovenije. Po velikosti je MO Ptuj druga najmanjša mestna občina v Sloveniji. V njej živi 23.242 prebivalcev, kar je 1.18% celotnega prebivalstva Slovenije. Gostota poselitve MO Ptuj znaša 348 prebivalcev na km2, kar jo uvršča med srednje gosto naseljene mestne občine v Sloveniji. Današnja Mestna občina Ptuj obsega 5.533 hišnih številk v 10 naseljih (Grajena, Grajenščak, Kicar, Krčevina pri Vurbergu, Mestni vrh, Pacinje, Podvinci, Ptuj, Spodnji Velovlek in Spuhlja) in je sestavljena iz petih mestnih četrti (Center, Ljudski vrt, Panorama, Jezero in Breg) ter dveh primestnih četrti (Grajena in Rogoznica).
Nadmorska višina sega od 210 m do 406 m. To je nižinsko območje Dravskega in Ptujskega polja ter delno gričevnati del Slovenskih goric. Podnebje v tem področju je subpanonsko. Srednja celoletna temperatura je 10 stopinj Celzija, povprečna januarska temperatura je 0,80 C, julijska pa 19,60 C.
Kratek zgodovinski pregled Mestne občine Ptuj
Središče mestne občine, mesto Ptuj spada med najstarejša mesta na Slovenskem. Njegovo področje ima večtisočletno naselbinsko kontinuiteto. Najstarejše naselbine, nastale na njegovem območju, so se razvile na najbolj varnih lokacijah v porečju Drave. Naselja iz eneolitske in bronaste dobe so se nahajala na Grajskem griču in pod njim, v železni dobi so jim tam sledila keltska naselja. Ugodna strateška lega je omogočala vpetost slednjih v daljnosežne gospodarske in druge družbene tokove železne dobe, natančneje v trgovanje in v druge dejavnosti na jantarni poti, na povezavi med Baltikom in Jadranom. Naslednik vseh teh naselij, rimsko mesto Poetovio je družbene in gospodarske okvirje svojih predhodnikov znatno presegel. Poetovio se je pričel razvijati po prihodu rimskih legij v zgornjo Panonsko nižino v začetku 1. stoletja našega štetja in je v dvesto letih postal velika urbana celota, eno večjih mest rimskega cesarstva (po površini tako rekoč identično površini Mestne občine Ptuj, s številnejšim prebivalstvom), z intenzivnejšo in raznovrstnejšo proizvodnjo dobrin, višjo kulturno ravnijo, sofisticirano zasnovano urbano infrastrukturo, večjo aglomeracijsko močjo, močnejšim gravitacijskim vplivom in večjim upravno-političnim pomenom kot kadar koli prej ali kadar koli pozneje v ptujski zgodovini. V velikem mestu ob cesti Celeia-Savaria, ki se je razprostiralo na obeh bregovih Drave, se je takrat nahajal sedež ilirske carinske službe in ob njem še nekaj drugih visokih uradov. S prisotnostjo uradov in vojske je povezan obstoj kulta Mitre (in z njim ureditev svetišč, mitrejev), po katerem je nekdanje rimsko mesto danes, po arheoloških izkopavanjih, posebej prepoznavno.
Z razkrojem in propadanjem rimskega cesarstva in s sočasnimi plenilskimi ter selitvenimi vdori barbarskih ljudstev, je svojo moč in svoj vpliv izgubil tudi Poetovio. Grajski grič in Panorama sta v pozni antiki postala lokacija utrjenih pribežališč. V pozni antiki in v ranem srednjem veku so jih naseljevali pripadniki številnih ljudstev, med njimi tudi Slovani. Na osnovi teh naselbin je pričel v 8. stoletju nastajati in se širiti srednjeveški Ptuj. Naselje se je razvilo tik ob reki, na terasi ob vznožju gradu, ki je bil sedež gospostva, pripadajočega salzburški nadškofiji. Grad, ptujsko gospostvo in podgrajska naselbina so v dobi krepitve trgovanja med evropskimi deželami v 12. stoletju pod vplivom strateške lege (križišče trgovski poti in kraj kontinuiranega prečkanja reke) pridobivali vsak na svoji veljavi. Ptujsko gospostvo se je okrepilo in iz vazalov njegovih gospodarjev je nastal rod ptujskih gospodov, grad se je razvil v razmeroma veliko srednjeveško utrdbo in posledično v središče obrambne organizacije širšega zaledja, medtem ko je podgrajsko naselje do 13. stoletja razvilo tipične mestne funkcije in si je takrat pridobilo mestne pravice (približno 1250). Mesto se je do 14. stoletja izoblikovalo v živahno trgovsko središče. Privabljalo je številne in raznolike priseljence ter njihov kapital. Gospodarska živahnost srednjeveškega Ptuja in sočasna rast števila njegovega prebivalstva sta povzročila rast mestnega območja in njegovo dodatno utrjevanje. Mesto tkivo je takrat doseglo površino današnjega ti. starega mestnega jedra, mesto se je od takrat razprostiralo na prostoru med Dravo, Grajskim gričem in obema mestnima samostanoma, med dominikanci na zahodu in minoriti na vzhodu. Raznolikost in gospodarska živahnost srednjeveškega Ptuja se odražata tudi skozi dejstvo, da je bilo ptujsko mestno pravo urejeno po statutarnem principu, podobno kot v primorskih mestih. Zapis ptujskega statuta izvira iz leta 1378. Ptuj je takšen svoj značaj ohranil do druge polovice 15. stoletja, ko so bližnje krščanske dežele postale kraj turških plenjenj in osvajanj in ko je posledično zamrla trgovina vzdolž Drave in med Italijo ter Ogrsko.
S turškimi vpadi in še posebej s turškimi osvojitvami na Hrvaškem je Ptuj postal pomembna obrambna točka in eno središč organizacije obrambe habsburških dežel pred Turki. V poznem 16. stoletju in v 17. stoletju so nastali poglavitni ptujski fortifikacijski objekti in naprave. Takrat je bil prezidan tudi ptujski grad. Njegovi gospodarji (in lastniki) so postali pomemben člen v protiturški obrambi. Škotska rodbina Leslie, ki je grad kupila leta 1656, se je proslavila z vojaško službo Habsburžanom in z diplomatsko službo zanje. Med mestom in gradom je takrat nastal velik razkorak. Svetovljanska imenitnost gospodarjev gradu, ki je v 18. stoletju vključevala poznavanje turških navad in običajev, ter njihova premožnost, sta se odrazila v prezidavi rezidencialnega dela gradu in v ekskluzivni ureditvi grajskih interjerjev. Prebivalstvo utrjenega mesta je po drugi strani s selitvijo vojnih zon proti jugu Balkana izgubilo vojaške vire prihodkov in stavbni fond mesta je pričel propadati. Glavne smeri trgovine in z njimi povezane transportne poti so se od srednjega veka spremenile in ko se je v 19. stoletju Ptuju izognila še južna železnica (1840-57) se je mesto preobrazilo v trgovsko središče gosto poseljenega kmetijskega območja. Njegove takratne upravne funkcije so s tem dejstvom sovpadale, Ptuj je v 19. stoletju postal sedež okrajnega glavarstva. Število ptujskega prebivalstva se od konca 16. stoletja do industrializacije sredi 20. stoletja, ni bistveno spreminjalo. Mesto je ves ta čas imelo od 4000-5000 prebivalcev. Gospodarski razvoj mesta in njegovega urbanega tkiva je v 20. stoletju izhajal iz zgornjega dejstva, da je Ptuj predvsem trgovsko središče kmetijskega območja. Največji gospodarski subjekt v Mestni občini Ptuj je prehrambeno industrijsko podjetje Perutnina Ptuj. Razvilo se je iz odkupne perutninske postaje, nastale leta 1905. V samem mestu se nahaja vinska klet. Vinogradništvo in distribucija vina sta pomembni ptujski gospodarski dejavnosti. Medtem, ko se je na Ptuju razvijala predvsem prehrambena industrija, je kovinska industrija locirana v bližnjem Kidričevem. Zanj je bilo mišljeno, da bi se naj razvilo v sodobno mesto in v večje gospodarsko in upravno središče, a se to ni zgodilo. Mesto Ptuj je z industrializacijo zraslo, zaobseglo je nekdanja primestna naselja in je danes največje mesto v spodnjem Podravju, središče edine spodnjepodravske mestne občine in središče UE Ptuj. Sodobni umeščenosti mesta Ptuja v sredo gospodarskih dogajanj in družbenih procesov spodnjega Podravja je med drugim mogoče slediti skozi vpeljavo tipičnih podeželskih etnoloških vsebin v mestni utrip. Začenši z letom 1960 poteka na Ptuju kurentovanje, od takrat tradicionalna ptujska karnevalska prireditev. Ptuj si je z njo pridobil značaj karnevalskega mesta.
Več o MO Ptuj: http://www.ptuj.si
